Po novem letu je soseska polna smetnjakov, ki kljub svoji veličini ne morejo obdržati v sebi vseh smeti, ki smo jih vneto poskušali zatlači v njih. Večina ljudi, ki gre mimo takšnega smetnjaka pomisli, da komunala (spet) ne opravlja svojega dela. Logično, saj je najlažje pokazati s prstom na nekoga drugega.

A tako, kot ima kovanec dve plati, lahko tudi na ta problem pogledaš še z drugega zornega kota: namesto, da obtožiš nekoga drugega (komunalo), se lahko vprašaš, “kaj lahko jaz naredim, da smetnjak ne bo tako poln?” ali morda celo, “sem jaz kriv, da je v njem toliko smeti?”

To sva se danes spraševala z Manco, ko smo se skupaj z najino pêso Gili 🐕 sprehajali po naši soseski v Rožni dolini, kjer so tudi nastale slike v tem članku. Ker sva v zadnjih 3 letih izjemno zmanjšala količino odpadkov, ki jih proizvedeva, se nama zdi nepredstavljivo, da bi v nekaj dneh proizvedla takšne količine smeti, kot jih je te dni videti pred nekaterimi hišami.

Šele takšni sprehodi in pogled na to, koliko hrane, pa tudi ostalih, še uporabnih reči (celo zapakiranih daril!) vsak dan zmečemo stran, se zaveva, v kakšnem mehurčku živiva. Čeprav se nama trga srce, ko to gledava, vztrajava, ker vidiva svetlo točko na koncu tunela.

Tu in tam je Rifuzl (oz. bolj natančno nekdo od nas, ki v Rifuzlu delamo) na udaru raznih kritik o našem prizadevanju za nakupovanje brez embalaže. Kritik je precej, a na koncu se vse zreducirajo na variacije sledeče: če je odločitev in trud za zmanjševanje smeti na vsakemu posamezniku, je vse skupaj brezveze. Država bi morala sprejeti zakone za zmanjševanje odpadkov.

OK, pa si dajmo za vajo zamislit, da država res naredi takšen ukrep. Kako bi zakon igledal? Možnosti je seveda neskončno, a za to miselno vajo izberimo kar najbolj enostaven in efektiven ukrep: prepoved prodaje izdelkov, pakiranih v plastiko za enkratno uporabo.

Sliši se logično, kajne? Večina odpadkov je tako ali tako embalaža za enkratno uporabo, razgradila pa se ne bo še stotine let.

Imamo torej logičen ukrep. Kakšne pa bi bile posledice? Če malo bolj razmislimo, bi glede na to, v kakšni družbi živimo, prišlo na strani družbe do izjemnega upora za takšno spremembo (napovedujem, da bi se najbolj bunili tisti, ki me zdaj prepričujejo, da mora za problem odpadkov poskrbeti državni organ). Iz glave, kaj bi takšna prepoved potegnila za sabo:

1. Živimo v izobilju in udobju, kot še nikoli doslej in takšna sprememba bi pomenila, da bi se morali marsičemu odreči. Nakupovanje preko spleta? Za večino izdelkov trenutno nemogoče. Široka ponudba izdelkov istega tipa? Verjetno se marsikatero tuje podjetje ali multinacionalka ne bo prilagodila za prodajo v Sloveniji.
2. Višje cene izdelkov, zaradi večjih stroškov pakiranja v alternativne oblike embalaže.
3. Veliko manjša in omejena ponudba izdelkov na policah.
4. Krajši roki trajanja izdelkov.
5. Odrekanje marsikaterim navadam, če se ne spomnimo prinesti svoje embalaže. Recimo: kava na poti, pa nimaš zraven kozarčka? Ne bo šlo, naslednjič prinesi svoj lonček.
6. Neizmerna porast pakiranja v druge materiale, recimo steklo, papir, les. Čeprav ti materiali v naravi naravno razpadejo, dostikrat vsebujejo škodljive primesi (barve, lepila). Večja potreba po teh materialih bi prinesla nove težave v naravi: več resursov za papir, les (sečnja) in steklo (kamnolomi), in večja poraba energije za izdelavo tovrstne embalaže, nove tovarne, elektrarne ipd.
7. Manj stvari na policah in manj prodanega pomeni manjšo gospodarsko moč, manjši GDP (ki je še vedno merilo za uspešnost družbe), kar za sabo potegne celotno ekonomijo, na kateri stoji celotno svetovno gospodarstvo.

Še bi lahko našteval, a menim, da je že do tu jasno, da bi bile posledice takšnega ukrepa precej dramatične.

Še to. “Država” smo ljudje, vključno z ljudmi v državnih inštitucijah. Ljudje s svojimi željami, navadami in strahovi. Ljudje, ki so vložili veliko napora, da pridejo do določenega političnega položaja. Mandat traja 4 leta. Kdo od izvoljenih bi si želel nakopati jezo ljudstva s tako radikalnim ukrepom, kot je prepoved plastike? Tako je, nihče! Zato tudi mi, ki bi takšno spremembo dejansko radi videli, lahko le upamo, da jo tudi bomo.

“Ampak Primož, glede na vse to napisano, kako si lahko še vedno optimističen in Rifuzlarji vztrajate pri svojem delu?” Ker z Manco opažava počasne, a bistvene spremembe v družbi. Predmeti okoli nas nas ne osrečujejo več (o tem jasno pričajo mnoga še zavita darila, ki te dni polnijo zabojnike). V Rifuzlu vsak dan kakšnemu mimoidočemu odpremo oči, da se najprej zamisli, potem pa korak za korakom spremeni svoje navade, deli svoje izkušnje z drugimi, jim priporoči Rifuzl … da še njegovi sosedje, prijatelji, družina in znanci odkrijejo načine, kako zmanjšati smeti v svojem življenju. In tako že na plan prihajajo zgodbe, zahvale. Ena takšnih je Ninina:

https://www.facebook.com/photo.php?fbid=1361769030693564&set=a.289539064583238&type=3&theater

Ker živeti z manj odpadki, pomeni živeti bolje in srečneje. In to je na koncu to, kar nas Rifuzlarje (= vse, ki jim je nakupovanje v svojo embalažo v užitek) žene: 

to delamo zato, ker nam je zmanjševanje odpadkov v užitek in smo konec dneva srečnejši in hvaležnejši za to, kar imamo.

Tudi če s svojim “zero waste” početjem slučajno ne bom rešil sveta plastične navlake, je zadosti že to, da vsaj jaz ne smetim še dodatno.

Če se vsak od nas pri sebi odloči za drugačen stil življenja (in ne, da je vsiljen od zunaj, recimo od “države”), lahko z užitkom naredi korak k boljši družbi, v kateri želi živeti v prihodnosti. In ta korak namesto zaradi zunanje prisile naredi iz lastne želje, z užitkom in v tempu, ki si ga vsak izbere sam. Rifuzl pa obstaja le zato, da ti ta korak olajša. Nič več, nič manj.

Kakšno pa je tvoje mnenje? Napiši ga v komentar spodaj ali pa deli povezavo do tega članka s svojim mišljenjem na svojem najljubšem družbenem omrežju (klik za FB) in ga označi z @Rifuzl, da ga tudi mi najdemo in preberemo! 😉