Kaj se naučiš, ko 30 dni gledaš svoje smeti?

S to objavo smo si v začetku novembra zadali mentalno precej naporen izziv. Rifuzlarji smo se odločili, da 30 dni zapored slikamo in objavimo Rifuzlove koše za smeti.

S tem smo si postavili ogledalo, da vidimo, koliko odpadkov Rifuzl zares proizvede. In ker ne želimo ničesar skrivat, je Klara slike košev, ki so jih trgovke slikale vsak dan, objavila na Instagram zgodbice (“story”-je), skupaj s kratko razlago, kaj je v njih.

Ker menim, da je vsak izziv koristen le, če se iz njega kaj naučimo, sem pregledal vse slike, vaša vprašanja in komentarje. Sledijo lekcije, ki smo se jih v 30 dneh košev za smeti naučili:

Prvič: računi in nalepke od tehtnic sodijo v mešane odpadke. In tega se pri nas nabere precej!

To dejstvo je presenetilo tudi marsikoga izmed vas. Račune in nalepke za tehtnice tiskamo na termo papir in termo nalepke. Tanek plastični premaz, ki je temperaturno občutljiv, pa vsebuje BPA (oz. BPS - bisfenole). Zaradi tega se računi ne dajo reciklirati, kot navaden papir in sodijo v mešane komunalne odpadke. S strani noprintZ:

Ste vedeli, da je večina računov prevlečenih z nevarno snovjo BPA, ki sodi med hormonske motilce in je nevarna za naše zdravje? Zaradi vsebnosti BPA pa računov niti ni možno reciklirati.

vir: noprintZ

Drug vir pa najdeš na Facebook profilu Snage Marib

Kaj bomo glede tega naredili?

• Računi: že dolgo smo imeli v planu menjavo programa za izdajo računov. Eden od kriterijev, ko smo se odločali za novega ponudnika je bil, da program omogoča brezpapirno izdajo računov. Delamo na tem, da boste stranke lahko že nekje s koncem zime prejemale Rifuzlove račune v noprintZ aplikacijo - brez tiskanja in brez odpadkov! ?
• Nalepke:
  • Za 67% bomo zmanjšali velikost nalepk, ki jih tiska naša tehtnica za tehtanje mase embalaže - ta projekt je že v delu in ga upam izpeljemo še v tem letu. Ko zamenjamo velikost nalepk, bom tudi preveril pri našem novem dobavitelju nalepk, če obstajajo nalepke brez BPS (četudi dražje).
  • Na dolgi rok imamo v planu, da se bomo nalepk popolnoma znebili in uporabili nek drug način shranjevanja in prenosa informacije mase posode od tehtnice do blagajne. O konceptih tega sem se že pogovarjal z Miho iz Zavoda 404, je pa to večji projekt, za katerega trenutno še nismo pripravljeni.
  • Vzpodbujamo te, da pustiš nalepke na svojih kozarcih in posodah, da jih naslednjič ni potrebno ponovno tehtati in printati nalepk. Večinoma nalepke ostanejo na posodi tudi, če jih daš v pomivalni stroj. Še dva trika:
    1) če imaš več enakih kozarcev/posod stehtaš samo enega/eno,
    2) stehtaš posode enkrat in si nalepke shraniš v denarnico ter na nalepko napišeš za kateri kozarec/posodo gre.

Drugič: če prodajaš sveže izdelke, marsikaj začne gniti

V novembru je bila sveža ponudba sadja kar pestra: večino časa smo imeli v ponudbi mandarine, kakije in kivije. Ker mandarine niso površinsko obdelane, začnejo hitro gniti. Kar se da redno pregledujemo sveže izdelke in hitro ven pobiramo tiste, ki začenjajo gniti, da ne okužijo ostalih. Če so mandarine malo nagnite, jih v trgovini pojemo za malico ali jih Manca prinese domov in jih pojeva midva. Tiste res boge pa gredo direkt v organske odpadke.

V organskih odpadkih so se vsak dan znašle še (reciklirane in kompostabilne) brisačke za roke.

Kaj bomo glede tega naredili?

• Nagnito sadje: tu je meč dvorezen. Seveda ne želimo, da se hrana pokvari in se jo meče stran. Ampak za preprečevanje gnitja se uporabljajo sredstva za površinsko obdelavo in tako obdelanega sadja ne želimo prodajati v Rifuzlu. Naše stališče je, da boljše, da so jabolka kar se da naravno pridelava in skladiščena, tudi če kakšna zato segnije in roma v bio odpadke. Konec koncev je to naravno.
  Ogromno pa lahko pripomoreš k zmanjševanju odpadkov sadje in zelenjave s tem, da uporabljaš našo naročilnico za naročanje. Vseh prednosti je toliko, da jih je kar težko našteti v eni sapi: zagotovo dobiš naročeno (ne ostaneš brez), mi vemo točno koliko naročiti, takoj, ko roba pride k nam, ti pošljemo SMS, da prideš iskat (bolj sveže ne gre) …
• Brisačke: če bi bilo po naše, bi uporabljali zgolj pralne bombažne krpe in brisače za roke. A kot živilska dejavnost se moramo držati tudi zakonodaje (HACCP), ki določa, da moramo uporabljati brisačke za enkratno uporabo. Tako uporabljamo reciklirane brisačke Lucart eco natural, ki jih kupujemo pri podjetju Valtex (ki pa je tudi član eko iniciative). Na ta način zadostimo tako zahtevam živilskih obratov, kot temu, da kupimo reciklirane in kompostabilne brisačke.

Tretjič: Rifuzl še vseeno proizvede nekaj plastičnih smeti

To je morda dejstvo, ki je v tem izzivu marsikoga najbolj šokiralo ali razžalostilo.

Nikoli nismo skrivali, da v Rifuzlu nastanejo tudi kakšni plastični odpadki. A kot je vidno iz zgornjega pogovora, si marsikdo sam ustvari idealno sliko Rifuzla, kjer se nobena stvar, ki se prodaja pri nas, ni “dotaknila” plastike.

Sledi trenutek resnice:

Nekateri izdelki pridejo do Rifuzla pakirani v plastiko.

Vem, da je tvoje pričakovanje (in hkrati naša dolžnost), da Rifuzl maksimalno skrbi za naravo. Za to sem ti hvaležen, ker pomeni, da ti ni vseeno in si kritičen-na do našega dela. To je dobro in tem pričakovanjem se želimo maksimalno približati..

A hkrati je najina osebna dolžnost z Manco (in želja mnogih), da zagotoviva, da Rifuzl na dolgi rok preživi. Z vsemi temi nasprotujočimi si željami in interesi potem plujeva med tvojimi pričakovanji, najino vizijo in zelo konkretnimi pravili trga (izven nekaterih okvirjev sveta v tem trenutku ne moremo, tudi če še tako želimo). Konec dneva sva tudi realna: Rifuzl je podjetje in za vse dobre spremembe, ki jih že delamo in jih še želimo narediti na tem svetu, je predpogoj to, da obstajamo (z drugimi besedami, da ne “crknemo”).

Rifuzl, kot je danes, ni cilj, ampak pot do cilja. Na enak način, kot je pot vsakega posameznika in posledično družbe kot celote, da se premakne iz trenutne slepe ulice potrošništva, rasti prebivalstva in neomejene ekonomske rasti, v bolj vzdržno obliko življenja.

V tej luči tudi izdelke, ki pridejo do Rifuzla pakirani v plastičnih vrečah naročamo, ker nas stranke milo prosite, da bi te izdelke imeli. O tej temi bi lahko pisal še ure in ure, pa bodi zaenkrat dovolj, da si pogledamo še ostale smeti. ?

Kaj smo glede tega že naredili?

• V veliki večini sodelujemo z lokalnimi pridelovalci in dobavitelji. Uvoza iz tujine (to so živila, ki so pakirana v plastične vreče že nekje daleč stran od Rifuzlovih polic) se poslužujemo le tam, kjer takšnih izdelkov ne dobimo lokalno (razni oreščki, žita in suho sadje, ki ne rastejo pri nas, …). To odraža tudi naša lestvica načel ponudbe.
• Vzpodbujamo te, da kupuješ lokalne izdelke, namesto da povprašuješ po uvoženih, kot so npr. indijski oreščki. Ko ne bo več veliko povpraševanja po izdelkih iz uvoza, jih bomo z veseljem umaknili iz ponudbe. Izdelki, ki so dobesedno “zero waste” (v smislu plastičnih odpadkov od njive do Rifuzla) so zgolj enostavni lokalni izdelki. Primeri izdelkov, ki res nikoli niso bili pakirani v plastično embalažo, so: olje (dobimo od pridelovalcev v povratnih kovinskih sodih), lokalno posušeno sadje, sadni sokovi, med, kaše, zdrobi, kosmiči, semena, itd.
• V spletni trgovini postopoma označujemo vedno več izdelkov, od kje pridejo, na kakšen način so pridelani, kdo jih pridela in kako pridejo pakirani do nas ter če pri tem nastane kaj odpadkov.
• To je direkten odgovor na zgornji pogovor s Špelo: še vedno je z večih vidikov za okolje veliko boljše, da kupiš izdelek na rinfuzo v Rifuzlu, tudi če je do nas prišel v plastični vreči:
  • Psihološki vidik: s svojimi dejanji vzpodbujaš (ali zaviraš) spremembo v družbi. Če kupiš v navadni trgovini enak izdelek v plastični vrečki, z izgovorom: “Saj je isto, kot če ga kupim v Rifuzlu, ker tam ga tudi dobijo pakiranega v plastiko,” podpiraš status quo. To je podobno, kot če zagovarjaš, da za kosilo vržeš juho, krompir, zrezek, solato in sladico v blender in vse skupaj zmiksaš - ker itak se bo vse v želodcu pomešalo. Ti je res vseeno?
  • Še vedno se v celotni sliki pridela precej manj odpadkov. Neko podjetje kupi arašide v enakih plastičnih vrečah, od istega dobavitelja, kot jih kupimo mi in jih potem prepakira v manjše, “pobrandane” vrečkice za na trgovinsko polico. Seveda so arašidi zgolj primer. Tako se prepakira večina živil, ki jih vidiš na trgovinskih policah v plastiki. Z nakupom pri nas torej izjemno zmanjšaš količino smeti. Pakiranja, ki jih naročamo so med 10 in 25 kg vreče (odvisno od živila). 25 kg indijskih oreščkov (1 velika vreča za transport in skladiščenje) tisto podjetja prepakira v 250 malih vrečkic po 100 g. V Rifuzlu pa tega odpadka ni. To nekaj šteje, kaj praviš?
  • Če se le da, za plastične (in druge) vreče najdemo možnost ponovne uporabe (podarimo kmetom-dobaviteljem, jih zaposleni uporabimo doma za vreče za smeti, jih podarimo vam strankam, podarimo raznim organizacijam in dogodkom pobiranja smeti v naravi ipd.).
  • Če se plastičnih vreč kdaj res nabere preveč, jih pravilno odvržemo in imam veliko zaupanje, da se ta del naših odpadkov dejansko reciklira. Zakaj? Na seminarjih, okroglih mizah in dogodkih o odpadkih in trajnosti, na katere sem bil večkrat vabljen ali sem na njih predaval, sem se naučil, da velika ovojna embalaža (ravno te tavelike plastične vreče za transport) dosega najvišjo ceno na trgu odpadkov, ker jo je daleč najlažje in najbolj smiselno dejansko reciklirati v pravem pomenu besede. Je velik kos homogenega, čistega materiala in zato je to mogoče. Manjše koščke plastike in embalažo, ki je potiskana, umazana, pomešana z drugimi smetmi in skombinirana iz več različnih materialov ali več različnih delov plastike, se ne da smiselno reciklirati. Morda v laboratoriju, ne pa v praksi. Kdor ti “prodaja” teorijo, da je s plastično embalažo za enkratno uporabo v gospodinjstvu vse OK in da se jo da reciklirati, bodisi ne pozna realnosti, bodisi se ti direktno laže v obraz in te zavaja. Da o bioplastiki sploh ne začenjam …

Kakorkoli se morda to zdi kontradiktorno, se celo jaz včasih postavim na stran zagovornikov plastike. Ne-fer je vse skupaj metati v isti koš (v pravem in prenesenem pomenu ?). Dejansko je plastična vreča zaenkrat za določena živila (kontekst) in za določene transportne poti (kontekst) po mojem znanju najboljši kompromis za transport živil. Ko pogledam celotno sliko, namreč vidim veliko razlogov, zakaj je uporaba plastike zaradi njenih lastnosti v določenih situacijah edina logična izbira: ščiti hrano pred vlago, glodalci in ostalimi škodljivci, ohrani njen vonj/okus, je zelo lahka za transport, nizka cena proizvodnje ipd.

To seveda ne pomeni, da jo naenkrat zagovarjam. Pravim le, da je smiselnost uporabe odvisna od okoliščin. In obstajajo okoliščine, ko je logično, da se jo uporabi.

Četrtič: če ne bi poslovali brezpapirno, bi se po papirju lahko sankali ??

Papir ima danes v svetu “zero wasterjev” precej manj negativen prizvok, kot plastika. Z razlogom: v naravi hitreje razpade, v večji meri se reciklira. A še vedno je potrebno podreti kakšno drevo, uporabiti nekaj kemije in energije, da iz lesa dobimo papir.

V Rifuzlu se iz dveh razlogov izredno trudimo, da je naše delovanje v kar največji možni meri elektronsko in brezpapirno. Za to sta glavna dva razloga: okoljski in pa praktični. Veš, Rifuzlova pisarna je najina domača jedilna miza (tam dela Manca) in miza v spalnici (tu delam jaz - tudi pišem ta članek). Če bi vse račune in ostalo dokumentacijo arhivirali v fizični obliki, že zdavnaj z Manco ne bi imela več kje jesti in spati. Zato sva že zelo zgodaj začela naše dobavitelje “drezati”, da nam vse dokumente pošiljajo elektronsko. Z večino nisva imela težav, drugi so trši oreh, a na splošno bi čez palec rekel, da proizvedemo vsaj za 90% manj papirnatih smeti, kot bi jih, če ne bi z Manco vztrajala pri elektronskih dokumentih. Meni se zdi noro, da v 2020 nekdo še vedno po pošti pošilja račune ?. A po drugi strani razumem, navada je železna srajca. ?‍♂️

Ker se nam nabere tudi veliko manjših papirnatih kosov in odrezkov, punce v trgovini iz njih naredijo kuverte (za shranjevanje izpiskov iz terminala ali za pošiljanje darilnih bonov), vizitke, cenovke, listke za zapisovanje, …. A tega se kljub vsem naporom nabere več, kot potrebujemo sami.

Dokler ni v enem povzetku izmene Marcela napisala:

Ena gospa je predlagala, da bi imeli tudi kake kartice kot je ta - Vsemu bom kos, ali pa kake luštne, da se dodajo zraven darilca ali pa da lahko kaj napišeš poleg.

Marcela, v enem povzetku izmene na Slacku

Ideja je dala idejo, dokler ni stvar prerasla v mini projekt. Tamara je iz odpadnih kosov škatel, listov in vrvic naredila najbolj luškane unikatne voščilnice za novo leto ali kar tako, za lepe želje: ?❄️

Povzetek papirnatih smeti:

• Kar malenkost agresivno “pritiskamo”, da vsa podjetja z nami poslujejo zgolj elektronsko.
• Papirnate vreče, v katerih pridejo živila iz uvoza (teh je neprimerno več, kot tistih v plastičnih vrečah) poskušamo rešiti pred koši za smeti tako, da jih porabimo za bio odpadke, za polnilo za pošiljanje paketov, za stranke, da si vzamejo vrečke za bio odpadke.
• Kartonske škatle, v katerih dobimo nekatere izdelke iz tujine (recimo Georganics zobne paste in Muhle britvice) uporabimo za pošiljanje paketov s spletne trgovine ali podarimo naprej.
• Kartice, ki jih je naredila Tamaraaa, so narejene iz odpadnih kosov papirja, kartona in špage. Vsaka je unikatna in ko jo kupiš, s tem podpreš ročno delo slovenske oblikovalke in starostnike, ki jim s projektom Vida pomaga Humanitarček.

Petič: v Rifuzlovih koših pristanejo tudi smeti, ki niso nastale v Rifuzlu

Letos spomladi sva z Manco v dveh akcijah uredila okolico trgovine in med drugim k življenju obudila nekaj starih betonskih korit. Zdaj za njih skrbimo Rifuzlarji in čeprav so notri nasajene rastline, jih mimoidoči očitno zamenjajo za koše za smeti. Tako iz njih naše zaposlene pobirajo plastenke, ogorke, škatlice od cigaretov, piksne in plastične “to-go” kozarčke.

To si razlagam, da je pač del naše kulture. Smo pisali na občino, da bi v naši okolici dodali še kakšne koše za smeti, a so mi večkrat zaporedoma zatrdili, da prostorski načrt tega ne predvideva in da so koši v tem delu mesta postavljeni dovolj pogosto. Misli si o tem, kar si želiš. Jaz mislim, da bi morali tisti, ki delajo prostorski načrt, malo večkrat na teren in se pogovarjati z ljudmi iz okolice, katero načrtujejo.

Šestič: če nerodni prstki stresajo po tleh hrano, mora ta v koš

S to objavo smo želeli opozoriti, da tisti, ki pridete k nam prvič in še niste vešči nakupovanja v svojo embalažo, raje kakšno minuto počakajte, da se vam trgovka posveti in pomaga napolniti posode:

S težkim srcem namreč vržemo v bio odpadke hrano, ki se raztrese po tleh. No, pa da povem po pravici, nekaj je tudi rešimo: najina hrtica Gili z veseljem poje vse testenine, ki se raztresejo po Rifuzlu in jih Manca prinese domov. Raztresena žita pa shranjujemo za Božidarjeve kokoši, ki pod Lisco pridno nesejo jajčka, ki jih prodajamo v Rifuzlu.

AMPAK POZOR! To napisano zgoraj ni izgovor, da lahko sedaj po mili volji stresaš testenine in žita. Za Gili in kokoške bomo že poskrbeli, da ne bodo lačne.

Naj #30dniKosevZaSmeti naprej živi!

V napovedi našega 30-dnevnega izziva, sem izziv poimenoval 30 dni košev za smeti in s tem otvoril hešteg/ključnik #30dniKosevZaSmeti. Namen je, da v tem izzivu Rifuzlarji nismo sami, pač pa vzpodubimo še koga, da naredi isto.

Kot vidiš, se splača, saj smo se veliko naučili, dobili nove ideje in morda celo koga navdušili. Nam je uspelo? Izzivu se je pridružila naša digitalna hišnica Klara, ki piše svoj blog Curry and Love. Tukaj si lahko pogledaš njeno izkušnjo izziva. Verjetno bova kmalu nekaj podobnega naredila tudi midva z Manco z najinim domačim košem - če te seveda zanima?

Naslednji oz. naslednja pa si ti! Začni danes svoj 30-dnevni izziv slikanja in objavljanja svojih košev, označi jih s #30dniKosevZaSmeti in k zmanjševanju odpadkov potegni še ostale! ?